Ali se potni list za baterije uporablja za domačo baterijo ali stacionarno skladiščenje?

Kaj konkretno morate storiti

Kaj se pričakuje od vas

Domača baterija ali stacionarni sistem za shranjevanje energije ne spada samodejno v isto kategorijo kot baterija za električna vozila ali baterija za lahka vozila. Uredba o baterijijah deluje z različnimi kategorijami, in katera kategorija se uporablja, določa, katere obveznosti veljajo — vključno z vprašanjem, ali je potreben digitalni pasport baterije. Za natančno razvrščanje je smiselno pregledati katere baterije spadajo pod uredbo o baterijahsaj se domača baterija glede na zgradbo in uporabo lahko razvrsti drugače, kot se na prvi pogled zdi.

Ugotovitev, v katero kategorijo spada baterija

Člen 3 Uredbe (EU) 2023/1542 (uredba o baterijijah) vsebuje opredelitve, s katerimi se razlikujejo kategorije, kot so prenosna baterija, baterija za lahka vozila, baterija za električna vozila, industrijska baterija in zagonska baterija. Domača baterija, ki je sestavljena iz celic in namenjena stacionarni shranjevanju energije, običajno spada pod režim za industrijske baterije. Za podjetje z 10 do 100 delavci, ki uvozi, sestavi ali proda tovrstne sisteme, to pomeni: najprej ugotoviti, v katero kategorijo spada proizvod po členu 3, in šele nato pogledati, katere obveznosti so z njim povezane. To ni le formalnost — posledice za pasport, dokumentacijo in varnostne zahteve se razlikujejo glede na kategorijo.

Preverjanje, ali se uporablja mejna vrednost 2 kWh

Za industrijske baterije velja mejna vrednost moči. Baterije nad 2 kWh spadajo pod bolj strogo režim kot manjše industrijske baterije. Za domače baterije je ta mejna vrednost pogosto pomembna, ker številni stacionarni sistemi za shranjevanje energije za stanovanja presegajo to mejo. Kaj ta mejna vrednost točno pomeni za obveznosti, ki sledijo, je razloženo na strani o kaj mejna vrednost 2 kWh pomeni za industrijske baterije. Za podjetje, ki dobavlja več modelov ali razredov moči, je praktično preveriti to mejo za vsako produktno linijo, namesto da bi za celoten asortiman naredili en sam predpostavka.

Skladnost z varnostnimi zahtevami za stacionarno shranjevanje energije

Člen 12 Uredbe (EU) 2023/1542 (uredba o baterijijah) postavi zahteve za varnost stacionarnih sistemov baterij za shranjevanje energije. Ta člen se ne nanaša samo na vprašanje, ali pride do pasporta, ampak tudi na to, kako je proizvod tehnično in dokumentarno utemeljen. Za uvoznika ali montažerja domačih baterij to pomeni, da postane varnostna dokumentacija stalen del sestave proizvoda, poleg podatkov, ki jih je mogoče vključiti v pasport. Ta zahteva je neodvisna od vprašanja, ali je specifičen sistem že zavezanec k pasportu — varnostna zahteva iz člena 12 velja za stacionarne sisteme za shranjevanje energije kot take.

Ugotovitev, ali in kdaj je pasport obvezen

Za baterije, ki spadajo pod režim pasporta, velja fiksni datum začetka. Kateri datum velja za katero kategorijo, je razloženo na strani o kdaj je pasport baterije obvezen. Za podjetje, ki na trg prinaša domače baterije, je pomembno, da to datum poveže s svojo kategorijo proizvoda, namesto da bi šli iz datuma, ki je znan za drugo kategorijo — kot so baterije za lahka vozila. K tej zmešnjavi pogosto pride, ker se v poročanju različne kategorije omenjajo skupaj.

Kje se v praksi zgodi napaka

Prva pogosta situacija: podjetje predpostavlja, da je domača baterija samodejno "prenosna baterija", ker je naprava relativno kompaktna in je nameščena v stanovanju. Opredelitve v členu 3 pa ne gledam na obliko ali lokacijo, ampak na zgradbo in uporabo — in to pri stacionarnem shranjevanju energije pogosto vodi do drugačne razvrščitve, kot je pričakovano.

Druga situacija: uvoznik baterij za domače uporabe predpostavlja, da je meja 2 kWh relevantna le za poslovno industrijsko uporabo, kot je proizvodnja strojev, in ne za izdelke za potrošnike. Ta predpostavka ni pravilna — meja je povezana z zmogljivostjo baterije, ne pa z okoljem, v katerem se uporablja.

Tretja situacija: podjetje se v celosti osredotoči na pasport in pripadajoče podatke, vendar ne posveča pozornosti varnostnim zahtevam iz člena 12. Za stacionarne skladiščne sisteme so te zahteve ločene od obveznosti pasporta in veljajo neodvisno od nje.

Četrta situacija: sestavljalec sistemov baterij za domače uporabe vgrajuje celice različnih dobaviteljev v en sistem, ne da bi bilo vnaprej določeno, kdo preskrbi katere podatke. Če se kasneje izkaže, da je sistem predmet obveznosti pasporta, manjka temeljni podatek za sestavo pasporta in ta mora biti pozneje pridobljen od dobavitelja celic.

Peta situacija: podjetje meša pravila za baterije za domače uporabe s pravili za baterijo e-kolesa ali skuterja, ker se oba »uporabljata v domu«. Ti kategoriji se med seboj ne dajata primerjati — za lahka vozila veljajo druge definicije, ki so pojasnjene na strani o tem, kaj je baterija za lahka vozila (baterija LMT).

Kaj lahko dokumentirate

• Pisna utemeljitev kategorije izdelkov, v katero sodi baterija za domačo uporabo, s sklicevanjem na definicije iz člena 3 Uredbe (EU) 2023/1542 (Uredba o baterijah).
• Zmogljivost (v kWh) vsakega modela ali linije proizvodov, tako da je za vsak model jasno, ali se uporablja meja 2 kWh.
• Dokumentacija o varnostnih zahtevah iz člena 12, ločeno hranjena od podatkov pasporta, tako da sta oba dosjeja neodvisno nadzorovana.
• Dogovori z dobavitelji celic in ponudniki sekundarnega dela o tem, kateri tehnični podatki se posredujejo in v katerem trenutku procesa sestave.
• Pregled ustreznega datuma začetka veljave za lastno kategorijo izdelkov, tako da notranja načrtovanja ne izhajajo iz datuma, ki velja za drugo kategorijo.
• Notranji okvir, v katerem je določeno, kdo v podjetju je odgovoren za spremljanje sprememb v razvrstitvi, če se linija proizvodov glede zmogljivosti ali sestave spremeni.